canracas

Najina pot se nadaljuje, predvsem zato ker naju preganja cas. Poslovila sva se od Salvadorja in sla v Honduras. Ne da ni bilo lepo a dolga pot naju se caka. Na zadnje sva bila v Salvadorju v vasici Perquin, ki je znana po revoluciji ki jo je vodila stranka fmln v letih 1980 - 1992. Ta vasica jke bila eno izmed jeder oz. glavno jedro gverilskega odpora med drzavljansko vojno. Se vedno je veliko lukenj od bombardiranja in strelskih jarkov. Sva si sla malo ogledat. Imajo tudi lep muzej kjer sva veliko izvedela. No sama reveloucija ni kaj prevec prinesla, le menjavo vodstev v policiji in vojski ter potrditev rev. stranke fmln. Ekonomsko so sevedno v isti pi… ker je se vedno na oblasti desnicarska pokvarjena stranka Arena. A ljudje se pritozujejo in naslednje leto (ceprav bi moralo biti ze pred 5imi leti na prejsnjih volitvah ki so jih valda neposteno zmagali arenovci) je veliko moznosti da zmaga fmln. Viva la revolucion!!!

No pot naju je nato vodila v Honduras in to cez najlepsejsi mozen prehod meje. Pot in to makadamska gre cez gorski prelaz kakih 2000m.n.v. ki je poleg vsega se narvni rezervat. Podoben je sicer nasemu predalpskemu svetu, le da tam pa tam med borovci in podobnimi iglavci raste kak bananovec, kak kvovec ali aloevera kar simpaticno. No po kakih dveh urah makadama na pickupu ki sva ga vstopala v Perqinu prides cez salvadorsko mejo kjer te ne slivijo cez kak dober km pa prides do bajtice s hondurasko zastavo kjer ti stric v civilu pogleda pasaport hoce tri dolarje in ti rece bienvenidos en mi pais, bienvenidos en Honduras. Brez ceremonij in kar je se lepse brez golazni, ki ti ponuja njihovo valuto po oderuskih tecajih. No nato naju je pickup odlozil in sredi gozda sva stopala naprej. Upala da pride kak medved in naju pobere. K sreci so bili z nami se trije otroci in njihova mama da ni bilo tako dolgcajt. Kmalu smo dobili se stop na kamionu kave do Marcale 1. vasice v Hndurasu.

Iz Marcale sva sla v Comayagua staro prestolnico a ni bilo kdove kaj. Sedaj sva v San Pedro Sula, ki tudi ni kdo ve kaj - pac veliko mesto 2. najvecje v hondurasu kjer urejava formalnosti za podalsanje potovanja oziroma zamenjavo kraja za odhod letala. Sicer ne zgleda ravno najlazje a kar bo bo, jutri zveva vec. Ze kar jutri piciva na obalo, karibsko seveda, malo lezat pod palmo in se namakat v karibskem morju pri 35 stopinjah. V senci seveda, da ne bo pomote. haha

No lepe pozdrave vsem vam v daljnih mrzlih krajih, hvala vsem za komentarje, se posebej Tinci. Lepo se imejte.

Matej

aja in Spela

...komentar [1]

mislim, midva hodiva po krajih, kjer sploh ni enega belca in noben ne pise nobenega komentarja?!

torej, salvadorja se ne da prehvalit. bla sva v bahii de jaqilisco, natancneje v puerto del triumfo. zgodilo se je to, da je v celem mestu (zato ker je popolnoma neturisticen) samo 1 hotel. in ta je bil tako drag, da nisva hotela v njega. tako sva zacela malo sprasevat lokalce, kje lahko spiva. in tako se je señor orlando javil, da lahko spiva v njegovi hisi, ker on trenutno z zeno in otroci zivi pri svoji bolani materi. seveda sva sprejela ponudbo in 2 dni prezivela v zelo rustikalni, popolnoma salvadorski hisi (1 soba z 2 hamackoma, mango in kokos na vrtu, ce si lacen, wc je greznica, da noces it tja, tus je obzidan prostor, kjer se polivas z vodo iz zajetja). potem naju je se peljal na otok corral v blizini, kjer sem vidla najlepso plazo v svojem zivljenju: mivka v neskoncnost na levo in desno, ter visoki kokosi, ki ti delajo senco, poleg tega pa jih lahko se jes. ja, pozabla sem povedat, da smo na tem otoku najprej sli do ene druzine, ki jo orlando pozna in smo potem skupaj sli do plaze. raj.

danes sva v puertu la union, ki je popolnoma mrtvo mesto. niti pupus nisva najdla, tako da greva jutri v notranjost, proti severu, potem pa kmalu ze v honduras.

nic, pisite kaj!

s

...komentar [10]

po tikalu, antigui in montericu sva se odlocila za hiter pobeg in zahojene gvatemale. tikal je bil sicer super, spoznala sva eno italijanko in mehicana z otrokom, ki sta potovala s kombijem okoli, tako da smo preziveli vecer v kampu z njok in barilla omako ter steklenico chiantija…hahaha. antigua je tudi zelo lepa, po potresu nekje okoli leta 1770 so ohranili staro kolonialno arhitekturo, tako da je kot da bi se vrnil kakih par sto leta nazaj. 

trenutno sva v el salvadorju, natancneje v surferski meki puerto la libertad. zaenkrat oba priznava, da je el salvador super (tok tok tok, sicer nikoli ne hvali dneva pred nocjo), ljudje so tako noro prijazni. prvi primer: nikoli ampak res nikoli se nisem dozivela tako prijazen prehod cez mejo. policaj naju je peljal noter, kjer se postampljajo potni listi, nama podaril zemljevid el salvadorja, nama povedal katere avtobuse morava uzet do puerta in koliko stanejo. niso naju zajebavali. skoraj neverjetno. drugi primer: na avtobusu mi je padel nahrbnik po stopnicah do vrat (sreca da so bila ta zaprta) in en stric me je lepo opozoril, da mi je padel nahrbnik, nakar mi ga je (sicer z veliko tezavo) se pobral in mi ga dal. se enkrat: neverjetno.

spoznala sva domacine (kar v gvatemali nikakor ni bilo mozno, ker so gvatemalci zelo zaprt narod, poleg tega pa so maji zahojeni) in celo artesana, ki me uci makrame….tako da ce nama slucajno zmanjka denarja, se bova vsaj lahko nekako prezivljala.

sicer pacifik ni nic pacificen, ampak naju valovi razmetavajo okoli (logicno, saj je meka za surferje, ne pa plavalce), ampak je vsaj morje in nama ni treba zmrzovat ponoci. in danes sem vidla morski list, ki je skocil dva metra iz vode (nisem vedela da to pocnejo).

tako da se vedno uzivava, pozdravljava vse in pazite nase!

s

...komentar [2]

Nove fotke so tudi na starih objavah!

...komentar

Pticki ribici v livingstonu bejba za sasa rastaman img_3839.JPGPo najlepsih dozivetjih ki jih je Spela natanko opisala sva pac spremenila smer potovanja in sla na karibe. Natancno v vasico Livingston do katere je skoraj nemogoce priti po kopnem in sva morala s colnom po reki. Pot je rec cudovita kmalu bodo objavljene tudi fotke. No vasica je znana po tem da je tam vecina prebivalstva crna. To so garifuna crnci ki so se naselili iz Hondurasa in sicer iz otokov na karibski obali. Znacilno za njihoo govorico je da je sestavljena iz njihovega jezika 70% nekaj majevskega15% 10& je anglescine in zelo malo spanscine, kar tezko za se naucit. Za razliko od Atitlana je tu velik vpliv garifuna kulture, veliko je glasbe, hrane obicajev itd. Vasica je zelo pisana saj je polna crncev kar nekaj Mayev in seveda kar nekaj gringov. Pomankljivost je le v tem da nima dobre plaze in je treba pesacit ali se peljat s colnom do boljsih plaz.

Novo leto sva prezivela v druzbi enega angleza in dveh belgik, zelo vredu ljudje in seveda crnuhov in crnske glasbe. Bilo je zelo pestro veliko razlicnih zurk z razlicno glasbo od popa, garifunske glasbe ter nigrskih heavybassou.Priznam da sem imel ze boljse praznovanje a ne se toplejsega. Vseeno bilo je ludo i nezaboravno.

aja vsem zeliva srecno in debelo novo leto! 

...komentar [3]

Masconchas Las Conchas Pridelava Snopca zajtrk britof

torej, lago de atitlan ni bil to kar sva pricakovala. res je bil lep, o tem ni dvoma, ampak nekako je bilo tam vec americanov kot lokalcev, zato se nisva pocutila kot v gvatemali, temvec kot da sva se teleportirala v ZDA. neverjetno.

nor paradoks je, ko vidis, kako navadni gvatemalci zivijo v eni mali baraki-hisi, potem si pa bogati gringosi kupijo velike parcele, na katerih gradijo vile. prostor za milpe pa seveda ostane samo se na vrhu hribov, in ne dvomim, da je delo na njih ekstremno tezasko.

tako sva pobegnila iz gringolandije. (aja mimogrede, teden nazaj sva se zastrupla s hrano, tako da je bil ta pobeg res nujen, drugace bi raje ostala tam, ker nisva bila lih najboljsa za na pot…) no, najprej sva hotela it v tikal, baje da ostanes odprtih ust pred rusevinami, poleg tega pa tam zivi veliko opic in ne vem koliko vrst pticev in jaguarji in mogoce (ampak res ce imas sreco) lahko vidis quetzala….gvatemalskega ptica…ampak usoda je dolocla drugace!

sla sva z avtobusom do cobana (nemskega mesta sredi gvatemale, kjer je stalno megla in dez…hahahaha), potem pa naprej do frey bartolomeja de las casas. no, frey (po domace, aja tu mimogrede vse, ampak prav vse, krajsajo) je makedamska cesta s par barakami ob strani…zato sva rekla, da greva kar do sante elene, da bova najblizje tikalu. ampak seveda na makedamski cesti ni bilo nevem kaksnega prometa…avtobusi tu vozijo itak samo do kakih 3h popoldne, potem si pa pogubljen. no, ampak potem sva sla malo vprasat okoli in nama je en pomocnik od voznika od colectiva (hijo de puta!) rekel, da lahko vzameva colectivo do naslednjega puebla, potem naprej in tako dalje. no, kreten se nama je seveda zlagal, oziroma mogoce pac nima pojma o geografiji, ampak pristala sva v enem malem ampak res malem pueblu z imenom chahal (brezveze ga je iskat na zemljevidu ker ga ni…). in ker se nama je zdelo grozno cudno, kako je lahko ena izmed glavnih gvatemalskih cest makedamska, sva malo vprasala lokalce kje zaboga sva…razlozili so nam, da sva na poti v belize….super. in kaj naj??? pac, sva se odlocla, da greva na karibe, do ria dulce in naprej do livingstona (v katerem sva trenutno in bova tudi ostala cez novo leto, ker je fantasticno mesto! a o tem kasneje…). torej. bila sva sredi nicesar. lokalci so naju gledali kot sedmo cudo (aja, mogoce se nisva povedala da ima vsak gvatemalec svojo maceto, tudi najmanjsi otrok ima svojo, tako da se ne pocutis najbolj prijetno…ampak vseeno). in sva si rekla: ok, greva po cesti naprej, probava vstavit vsak avto in mogoce z malo srece prideva do modesto mendez, ker grejo vsako minuto avtobusi do civilizacije. in sva sla. (aja, vecerilo se je ze, ker tu je noc ze ob 5ih 6ih zvecer). po kakih 500 metrih hoje, neverjetno zagledam belega cloveka in popolnoma sokirano zacnem s prstom kazat na njega in mateju govorit: glej, gringo, gringo!!! (v tistem trenutku sem se pocutla gvatemalski otrok) no, in american z imenom steve naju vidi in zacel se je pogovor. in tu sva prezivela najlepsi cas najinega potovanja. hotela sva gvatemalo in to je bila gvatemala. steve pomaga gradit hiso (baje bo sicer hotel) svojemu prijatelju z imenom marvin (gvatemalec, ki studira pravo v ciudad de guatemala), tako da pride vsake pol leta ze 4 leta v to malo vasico. spoznali smo oceta, zeno, vse otroke. dali so nam za jest, kavo, vse…pokazali njihov vrt, na katerem raste ananas, papaja, kokos, tisoce drugih cidnih in finih sadezev…spala sva v njihovi odprti kuhiji na hamacah. ponoci so prisli psi in jedli kosti, ki so lezale po tleh. zjutraj so petelini, kokosi, race in prasic in ne vem se katera zival kodili okoli naju…naredili so nam zajtrk, kavo, potem smo jim pomagali stiskat “boj” (prebere se boh) iz sladkornega trsa. vidla sva dedka od marvina (moski 80 let), ki je na visini popravljal streho iz palm…ah, potem sta naju steve in marvin se peljala na las conchas, neverjetno lepe slapove, kjer se lahko kopas. aja, mimogrede, nabirali smo orhideje, ki divje rastejo po vseh drevesih.

no, potem nam je se marvin zrihtal prevoz do ria dulce. v bistvu se moreva tistemu pomagacu od voznika zahvalit za tako lep dan.

ok, rio dulce je bil popolnoma brezveze, tako da sva sedaj v livingstonu, ki pa je “gvatemalska jamajka”, populacija je tu namrec povecini crnska, ker so jih “uvazali” kot suznje…prekleti belci. ampak kasen drugacen obcutek mesta je! zivo je in pisano in tej ljudje (vsaj zaenkrat) zgledajo prav zanimivi. 

kaj naj se povem? aja, plaza sploh ni lepa, ceprav so karibi….

lepe praznike vsem, lepo praznujte jutri! (1.1. pa se bom lahko kopala v toplem morju…hahahahahahaha) pa se enkrat hvala za komentarje, lepo je zvedet, kako je kaj doma.

uzivajte

s

...komentar [3]

Po bolj kot ne dolgocani Xeli (Quetzaltenangu) sva sla malo bolj na vas in sicer v Chichicastenango (chichi) kjer sva naletela ravno na praznik sv. tomaza (San Tomas) Vasica je nekje med bogu za nogo in Vukojebino a je zelo lepa. Glede na to da je bil cetrtek ki je dan za sejem pa se praznik je bilo neverjetno pisano. Polno je indijancev in indijank v huipilah - nosah, da se kar blesci od barv, res lep pogled. Spet prodajajo najlepsejse stvari da se tezko upres, edino kar je kvarilo idilo je bilo par skupin gringotov s kamerami. Drugace je se tradicija da se fantje za ta praznik spuscajo po striku iz visokih drogov na principu nekaksnega mlina, zvezani okrog pasu in z glavo navzdol (da se zagotovo ubijejo ce gre kaj narobe) verjetno vam je znano iz kakega dokumentarca. Drugace so se obsedeni s petardami in ognjemeti ki se ne koncajo do jutra. Spet bi izpostavil alkoholizem, a za to smo pac krivi belci ki smo prinesli goreco vodo ubogim indijancem. Res ni lep pogled ko na vsakih par metrov lezi kak prepitek.Naslednji dan sva sla se do oltarja Pascual Abaj majevskega boga zemlje, kjer sva videla se mayevski obred.

Sedaj sva v Panajachelu (ki je sicer lep a zelo turisticen) na obali jezera Atitlan ki je res cudovit, obdan z gorami in vulkani. Tu se bova zadrzala malo vec casa ker hoceva obiskat vasice okrog jezera, se povzpet na kak vulkan in verjetno prebit novo leto in bozic tu.

hvala vsem za komentarje, slike bodo sedaj pa res kmalu, vesel veseli december se naprej!!!

...komentar [7]

midva sva bla na zadnjem sedezuuna ta zajebana riba,Najin cimer Pacotorej, sva ze v gvatemali. natancneje v xeli uradno ime je Quetzaltenango, spet na visini 2300 metrov. nekaj casa sva se se ustavla na pacifiku chiapasa, pacifik je mimogrede smrdljiva umazana vroca mlakuza, potem pa sla kar naprej, ker je blo tam kar dolgocasno.

preckanje meje je bilo malo napeto, policija in vojska z ogromnimi puskami (ne vem kateri model, ampak so grozne), pa v gvatemalo sva prisla lih ko se je znocilo in potem ti od vsepovsod nekdo nekaj ponuja…in ce si utrujen ti zna it krepko na zivce. no, potem sva sla z avtobusom (stari ameriski solski avtobusi, ki jih vidis v hollywoodskih filmih) do naslendjega puebla. ok, revscina je katastrofalna in mislim da imajo gvatemlci malo vecji problem z alkoholizmom kot slovenci…po tleh namrec lezijo popolnoma pijani ljudje, sredi ceste, sredi gostilne. zvecer pogled ni prav prijeten.

naprej greva do lago de atitlan, ki ga obkrozajo vulkani. mimogrede, vidla sva jih ze kar en par, iz srede jungle se dvigajo visoko in iz njih se dviga plin oziroma dim iz nase perspektive. gvatemala je, kar se tice narave res enkratna.

danes bova po sreci dodala se slike.

pozdrave vsem in hvala za komentarje!!!

s

...komentar [3]

torej, vceraj sva si privoscila kolesa in 60 kilometersko turo po majevskih vasicah. ej, nike, mislim, da se je stanje zares umirilo od takrat ko sta bila tukaj z matejem, ker so ljudje neverjetno prijazni. moski niti ne, zenske pa ja. noro je videt te 14, 15 ali 16. letnice z malimi otroki. ne ves kaj bi. ampak vse te pozdravijo (hola, hello) in tako dalje. no, najina tura po teh vasicah je bila zivi pekel. mogoce nisem povedala, da je san cristobal na visini 2120 metrov…no ce dodas gorsko sonce, in 30 procentni vzpon do kaksnih 2500 metrov (s tem seveda mislim primankjaj kisika), postane jasno zakaj pekel. no, na poti za nazaj sem hotela ze obupat, pa sem zaradi matejeve trme nadaljevala. mislim da sem sla spat ob 9ih zvecer.  ocitno treningi taekwondoja dejansko delujejo, ker noben od naju nima danes nobenih bolecin. po pravici povedano, se se boljse pocutim, verjetno, ker se je moje telo malo pretegnilo.

kot berete, zacenja moja slovenscina pesat, ker vecino casa oba govoriva spansko (matej seveda ekstremno boljse kot jaz). aja, glede pesanja maternega jezika: v palenquah sva spoznala eno slovenko, ki zivi v mehiki ze 6 let in ne zna vec govorit slovensko. neverjetno. ampak glede na to, da nas je borih 2 miljona, slovencev ne srecuje prav vsak dan, tako da niti ne more govorit slovensko…razen sama s sabo.

nic, sedaj greva v muzej majevske medicine, baje je fantasticno.

pozdrave vsem.

s

...komentar [3]

no, naj se zapravljiva sopotnica nekaj pove…enostavno nisem mogla rect ne. ena gospa z otrokom me je lepo prepricala, da je nujno da nadaljne 3 mesece nosim s sabo pregrinjalo za zakonsko posteljo iz volne. pac, mi ni pomoci. no, ampak moj zapravljivi sopotnik ni povedal, da se je v palenquah pustil prepricat, da je kupil 2 hamacka….no, sej so ekstremno uporabni, tako da ni panike.

revscina je res neverjetna stvar. tisti otroci, ki tecejo za tabo in ti za drobiz ponujajo tako lepe izdelke, te prepricajo, da jih kupis.

ce ne doma, sva pa tukaj kapitalisticna potrosnika.

ampak tej majevski artesaniji nikakor ne mores rect ne. se bom pac ogibala trznice.

ok. pazite nase in uzivajte

s

...komentar