canracas

po treh dneh san pedra sule in petih tele, nama je bilo dovolj cakanja debilnega delavca honduraske sta (gre se za to, da nama do 4. marca ne bo zneslo priti v caracas in sva hotela podaljsat potovanje…verjetno ga bova vseeno, ampak ko prideva v tegucigalpo…)

jutri pa greva najprej v la ceibo in potem koncno na prave karibe…na manjsi otok cayos cochinos, na chachahuate, med garifuna ljudi. baje je vseh prebivalcev okoli 200 in nic prevec tehnologije…sploh ne veva ce je tam elektrika, ampak vceraj sta nama dva kanadcana dala vse napotke, kako do tja, itd. in nama petkrat povedala, da je tja res nujno it (no, o tem sva slisala ze prej isto). tako da vec o tem ko se vrneva nazaj v ¨civilizacijo¨… nekaj casa naju ne bo, uzivajte in se slisimo kmalu.

spela (in tecni matej)

...komentar [1]

Nove fotografije na “med crnuhi” in “pobeg iz gringolandije”

...komentar [2]

Najina pot se nadaljuje, predvsem zato ker naju preganja cas. Poslovila sva se od Salvadorja in sla v Honduras. Ne da ni bilo lepo a dolga pot naju se caka. Na zadnje sva bila v Salvadorju v vasici Perquin, ki je znana po revoluciji ki jo je vodila stranka fmln v letih 1980 - 1992. Ta vasica jke bila eno izmed jeder oz. glavno jedro gverilskega odpora med drzavljansko vojno. Se vedno je veliko lukenj od bombardiranja in strelskih jarkov. Sva si sla malo ogledat. Imajo tudi lep muzej kjer sva veliko izvedela. No sama reveloucija ni kaj prevec prinesla, le menjavo vodstev v policiji in vojski ter potrditev rev. stranke fmln. Ekonomsko so sevedno v isti pi… ker je se vedno na oblasti desnicarska pokvarjena stranka Arena. A ljudje se pritozujejo in naslednje leto (ceprav bi moralo biti ze pred 5imi leti na prejsnjih volitvah ki so jih valda neposteno zmagali arenovci) je veliko moznosti da zmaga fmln. Viva la revolucion!!!

No pot naju je nato vodila v Honduras in to cez najlepsejsi mozen prehod meje. Pot in to makadamska gre cez gorski prelaz kakih 2000m.n.v. ki je poleg vsega se narvni rezervat. Podoben je sicer nasemu predalpskemu svetu, le da tam pa tam med borovci in podobnimi iglavci raste kak bananovec, kak kvovec ali aloevera kar simpaticno. No po kakih dveh urah makadama na pickupu ki sva ga vstopala v Perqinu prides cez salvadorsko mejo kjer te ne slivijo cez kak dober km pa prides do bajtice s hondurasko zastavo kjer ti stric v civilu pogleda pasaport hoce tri dolarje in ti rece bienvenidos en mi pais, bienvenidos en Honduras. Brez ceremonij in kar je se lepse brez golazni, ki ti ponuja njihovo valuto po oderuskih tecajih. No nato naju je pickup odlozil in sredi gozda sva stopala naprej. Upala da pride kak medved in naju pobere. K sreci so bili z nami se trije otroci in njihova mama da ni bilo tako dolgcajt. Kmalu smo dobili se stop na kamionu kave do Marcale 1. vasice v Hndurasu.

Iz Marcale sva sla v Comayagua staro prestolnico a ni bilo kdove kaj. Sedaj sva v San Pedro Sula, ki tudi ni kdo ve kaj - pac veliko mesto 2. najvecje v hondurasu kjer urejava formalnosti za podalsanje potovanja oziroma zamenjavo kraja za odhod letala. Sicer ne zgleda ravno najlazje a kar bo bo, jutri zveva vec. Ze kar jutri piciva na obalo, karibsko seveda, malo lezat pod palmo in se namakat v karibskem morju pri 35 stopinjah. V senci seveda, da ne bo pomote. haha

No lepe pozdrave vsem vam v daljnih mrzlih krajih, hvala vsem za komentarje, se posebej Tinci. Lepo se imejte.

Matej

aja in Spela

...komentar [1]

mislim, midva hodiva po krajih, kjer sploh ni enega belca in noben ne pise nobenega komentarja?!

torej, salvadorja se ne da prehvalit. bla sva v bahii de jaqilisco, natancneje v puerto del triumfo. zgodilo se je to, da je v celem mestu (zato ker je popolnoma neturisticen) samo 1 hotel. in ta je bil tako drag, da nisva hotela v njega. tako sva zacela malo sprasevat lokalce, kje lahko spiva. in tako se je señor orlando javil, da lahko spiva v njegovi hisi, ker on trenutno z zeno in otroci zivi pri svoji bolani materi. seveda sva sprejela ponudbo in 2 dni prezivela v zelo rustikalni, popolnoma salvadorski hisi (1 soba z 2 hamackoma, mango in kokos na vrtu, ce si lacen, wc je greznica, da noces it tja, tus je obzidan prostor, kjer se polivas z vodo iz zajetja). potem naju je se peljal na otok corral v blizini, kjer sem vidla najlepso plazo v svojem zivljenju: mivka v neskoncnost na levo in desno, ter visoki kokosi, ki ti delajo senco, poleg tega pa jih lahko se jes. ja, pozabla sem povedat, da smo na tem otoku najprej sli do ene druzine, ki jo orlando pozna in smo potem skupaj sli do plaze. raj.

danes sva v puertu la union, ki je popolnoma mrtvo mesto. niti pupus nisva najdla, tako da greva jutri v notranjost, proti severu, potem pa kmalu ze v honduras.

nic, pisite kaj!

s

...komentar [10]

po tikalu, antigui in montericu sva se odlocila za hiter pobeg in zahojene gvatemale. tikal je bil sicer super, spoznala sva eno italijanko in mehicana z otrokom, ki sta potovala s kombijem okoli, tako da smo preziveli vecer v kampu z njok in barilla omako ter steklenico chiantija…hahaha. antigua je tudi zelo lepa, po potresu nekje okoli leta 1770 so ohranili staro kolonialno arhitekturo, tako da je kot da bi se vrnil kakih par sto leta nazaj. 

trenutno sva v el salvadorju, natancneje v surferski meki puerto la libertad. zaenkrat oba priznava, da je el salvador super (tok tok tok, sicer nikoli ne hvali dneva pred nocjo), ljudje so tako noro prijazni. prvi primer: nikoli ampak res nikoli se nisem dozivela tako prijazen prehod cez mejo. policaj naju je peljal noter, kjer se postampljajo potni listi, nama podaril zemljevid el salvadorja, nama povedal katere avtobuse morava uzet do puerta in koliko stanejo. niso naju zajebavali. skoraj neverjetno. drugi primer: na avtobusu mi je padel nahrbnik po stopnicah do vrat (sreca da so bila ta zaprta) in en stric me je lepo opozoril, da mi je padel nahrbnik, nakar mi ga je (sicer z veliko tezavo) se pobral in mi ga dal. se enkrat: neverjetno.

spoznala sva domacine (kar v gvatemali nikakor ni bilo mozno, ker so gvatemalci zelo zaprt narod, poleg tega pa so maji zahojeni) in celo artesana, ki me uci makrame….tako da ce nama slucajno zmanjka denarja, se bova vsaj lahko nekako prezivljala.

sicer pacifik ni nic pacificen, ampak naju valovi razmetavajo okoli (logicno, saj je meka za surferje, ne pa plavalce), ampak je vsaj morje in nama ni treba zmrzovat ponoci. in danes sem vidla morski list, ki je skocil dva metra iz vode (nisem vedela da to pocnejo).

tako da se vedno uzivava, pozdravljava vse in pazite nase!

s

...komentar [2]

Nove fotke so tudi na starih objavah!

...komentar

Pticki ribici v livingstonu bejba za sasa rastaman img_3839.JPGPo najlepsih dozivetjih ki jih je Spela natanko opisala sva pac spremenila smer potovanja in sla na karibe. Natancno v vasico Livingston do katere je skoraj nemogoce priti po kopnem in sva morala s colnom po reki. Pot je rec cudovita kmalu bodo objavljene tudi fotke. No vasica je znana po tem da je tam vecina prebivalstva crna. To so garifuna crnci ki so se naselili iz Hondurasa in sicer iz otokov na karibski obali. Znacilno za njihoo govorico je da je sestavljena iz njihovega jezika 70% nekaj majevskega15% 10& je anglescine in zelo malo spanscine, kar tezko za se naucit. Za razliko od Atitlana je tu velik vpliv garifuna kulture, veliko je glasbe, hrane obicajev itd. Vasica je zelo pisana saj je polna crncev kar nekaj Mayev in seveda kar nekaj gringov. Pomankljivost je le v tem da nima dobre plaze in je treba pesacit ali se peljat s colnom do boljsih plaz.

Novo leto sva prezivela v druzbi enega angleza in dveh belgik, zelo vredu ljudje in seveda crnuhov in crnske glasbe. Bilo je zelo pestro veliko razlicnih zurk z razlicno glasbo od popa, garifunske glasbe ter nigrskih heavybassou.Priznam da sem imel ze boljse praznovanje a ne se toplejsega. Vseeno bilo je ludo i nezaboravno.

aja vsem zeliva srecno in debelo novo leto! 

...komentar [3]