canracas

Masconchas Las Conchas Pridelava Snopca zajtrk britof

torej, lago de atitlan ni bil to kar sva pricakovala. res je bil lep, o tem ni dvoma, ampak nekako je bilo tam vec americanov kot lokalcev, zato se nisva pocutila kot v gvatemali, temvec kot da sva se teleportirala v ZDA. neverjetno.

nor paradoks je, ko vidis, kako navadni gvatemalci zivijo v eni mali baraki-hisi, potem si pa bogati gringosi kupijo velike parcele, na katerih gradijo vile. prostor za milpe pa seveda ostane samo se na vrhu hribov, in ne dvomim, da je delo na njih ekstremno tezasko.

tako sva pobegnila iz gringolandije. (aja mimogrede, teden nazaj sva se zastrupla s hrano, tako da je bil ta pobeg res nujen, drugace bi raje ostala tam, ker nisva bila lih najboljsa za na pot…) no, najprej sva hotela it v tikal, baje da ostanes odprtih ust pred rusevinami, poleg tega pa tam zivi veliko opic in ne vem koliko vrst pticev in jaguarji in mogoce (ampak res ce imas sreco) lahko vidis quetzala….gvatemalskega ptica…ampak usoda je dolocla drugace!

sla sva z avtobusom do cobana (nemskega mesta sredi gvatemale, kjer je stalno megla in dez…hahahaha), potem pa naprej do frey bartolomeja de las casas. no, frey (po domace, aja tu mimogrede vse, ampak prav vse, krajsajo) je makedamska cesta s par barakami ob strani…zato sva rekla, da greva kar do sante elene, da bova najblizje tikalu. ampak seveda na makedamski cesti ni bilo nevem kaksnega prometa…avtobusi tu vozijo itak samo do kakih 3h popoldne, potem si pa pogubljen. no, ampak potem sva sla malo vprasat okoli in nama je en pomocnik od voznika od colectiva (hijo de puta!) rekel, da lahko vzameva colectivo do naslednjega puebla, potem naprej in tako dalje. no, kreten se nama je seveda zlagal, oziroma mogoce pac nima pojma o geografiji, ampak pristala sva v enem malem ampak res malem pueblu z imenom chahal (brezveze ga je iskat na zemljevidu ker ga ni…). in ker se nama je zdelo grozno cudno, kako je lahko ena izmed glavnih gvatemalskih cest makedamska, sva malo vprasala lokalce kje zaboga sva…razlozili so nam, da sva na poti v belize….super. in kaj naj??? pac, sva se odlocla, da greva na karibe, do ria dulce in naprej do livingstona (v katerem sva trenutno in bova tudi ostala cez novo leto, ker je fantasticno mesto! a o tem kasneje…). torej. bila sva sredi nicesar. lokalci so naju gledali kot sedmo cudo (aja, mogoce se nisva povedala da ima vsak gvatemalec svojo maceto, tudi najmanjsi otrok ima svojo, tako da se ne pocutis najbolj prijetno…ampak vseeno). in sva si rekla: ok, greva po cesti naprej, probava vstavit vsak avto in mogoce z malo srece prideva do modesto mendez, ker grejo vsako minuto avtobusi do civilizacije. in sva sla. (aja, vecerilo se je ze, ker tu je noc ze ob 5ih 6ih zvecer). po kakih 500 metrih hoje, neverjetno zagledam belega cloveka in popolnoma sokirano zacnem s prstom kazat na njega in mateju govorit: glej, gringo, gringo!!! (v tistem trenutku sem se pocutla gvatemalski otrok) no, in american z imenom steve naju vidi in zacel se je pogovor. in tu sva prezivela najlepsi cas najinega potovanja. hotela sva gvatemalo in to je bila gvatemala. steve pomaga gradit hiso (baje bo sicer hotel) svojemu prijatelju z imenom marvin (gvatemalec, ki studira pravo v ciudad de guatemala), tako da pride vsake pol leta ze 4 leta v to malo vasico. spoznali smo oceta, zeno, vse otroke. dali so nam za jest, kavo, vse…pokazali njihov vrt, na katerem raste ananas, papaja, kokos, tisoce drugih cidnih in finih sadezev…spala sva v njihovi odprti kuhiji na hamacah. ponoci so prisli psi in jedli kosti, ki so lezale po tleh. zjutraj so petelini, kokosi, race in prasic in ne vem se katera zival kodili okoli naju…naredili so nam zajtrk, kavo, potem smo jim pomagali stiskat “boj” (prebere se boh) iz sladkornega trsa. vidla sva dedka od marvina (moski 80 let), ki je na visini popravljal streho iz palm…ah, potem sta naju steve in marvin se peljala na las conchas, neverjetno lepe slapove, kjer se lahko kopas. aja, mimogrede, nabirali smo orhideje, ki divje rastejo po vseh drevesih.

no, potem nam je se marvin zrihtal prevoz do ria dulce. v bistvu se moreva tistemu pomagacu od voznika zahvalit za tako lep dan.

ok, rio dulce je bil popolnoma brezveze, tako da sva sedaj v livingstonu, ki pa je “gvatemalska jamajka”, populacija je tu namrec povecini crnska, ker so jih “uvazali” kot suznje…prekleti belci. ampak kasen drugacen obcutek mesta je! zivo je in pisano in tej ljudje (vsaj zaenkrat) zgledajo prav zanimivi. 

kaj naj se povem? aja, plaza sploh ni lepa, ceprav so karibi….

lepe praznike vsem, lepo praznujte jutri! (1.1. pa se bom lahko kopala v toplem morju…hahahahahahaha) pa se enkrat hvala za komentarje, lepo je zvedet, kako je kaj doma.

uzivajte

s

...komentar [3]

Po bolj kot ne dolgocani Xeli (Quetzaltenangu) sva sla malo bolj na vas in sicer v Chichicastenango (chichi) kjer sva naletela ravno na praznik sv. tomaza (San Tomas) Vasica je nekje med bogu za nogo in Vukojebino a je zelo lepa. Glede na to da je bil cetrtek ki je dan za sejem pa se praznik je bilo neverjetno pisano. Polno je indijancev in indijank v huipilah - nosah, da se kar blesci od barv, res lep pogled. Spet prodajajo najlepsejse stvari da se tezko upres, edino kar je kvarilo idilo je bilo par skupin gringotov s kamerami. Drugace je se tradicija da se fantje za ta praznik spuscajo po striku iz visokih drogov na principu nekaksnega mlina, zvezani okrog pasu in z glavo navzdol (da se zagotovo ubijejo ce gre kaj narobe) verjetno vam je znano iz kakega dokumentarca. Drugace so se obsedeni s petardami in ognjemeti ki se ne koncajo do jutra. Spet bi izpostavil alkoholizem, a za to smo pac krivi belci ki smo prinesli goreco vodo ubogim indijancem. Res ni lep pogled ko na vsakih par metrov lezi kak prepitek.Naslednji dan sva sla se do oltarja Pascual Abaj majevskega boga zemlje, kjer sva videla se mayevski obred.

Sedaj sva v Panajachelu (ki je sicer lep a zelo turisticen) na obali jezera Atitlan ki je res cudovit, obdan z gorami in vulkani. Tu se bova zadrzala malo vec casa ker hoceva obiskat vasice okrog jezera, se povzpet na kak vulkan in verjetno prebit novo leto in bozic tu.

hvala vsem za komentarje, slike bodo sedaj pa res kmalu, vesel veseli december se naprej!!!

...komentar [7]

midva sva bla na zadnjem sedezuuna ta zajebana riba,Najin cimer Pacotorej, sva ze v gvatemali. natancneje v xeli uradno ime je Quetzaltenango, spet na visini 2300 metrov. nekaj casa sva se se ustavla na pacifiku chiapasa, pacifik je mimogrede smrdljiva umazana vroca mlakuza, potem pa sla kar naprej, ker je blo tam kar dolgocasno.

preckanje meje je bilo malo napeto, policija in vojska z ogromnimi puskami (ne vem kateri model, ampak so grozne), pa v gvatemalo sva prisla lih ko se je znocilo in potem ti od vsepovsod nekdo nekaj ponuja…in ce si utrujen ti zna it krepko na zivce. no, potem sva sla z avtobusom (stari ameriski solski avtobusi, ki jih vidis v hollywoodskih filmih) do naslendjega puebla. ok, revscina je katastrofalna in mislim da imajo gvatemlci malo vecji problem z alkoholizmom kot slovenci…po tleh namrec lezijo popolnoma pijani ljudje, sredi ceste, sredi gostilne. zvecer pogled ni prav prijeten.

naprej greva do lago de atitlan, ki ga obkrozajo vulkani. mimogrede, vidla sva jih ze kar en par, iz srede jungle se dvigajo visoko in iz njih se dviga plin oziroma dim iz nase perspektive. gvatemala je, kar se tice narave res enkratna.

danes bova po sreci dodala se slike.

pozdrave vsem in hvala za komentarje!!!

s

...komentar [3]

torej, vceraj sva si privoscila kolesa in 60 kilometersko turo po majevskih vasicah. ej, nike, mislim, da se je stanje zares umirilo od takrat ko sta bila tukaj z matejem, ker so ljudje neverjetno prijazni. moski niti ne, zenske pa ja. noro je videt te 14, 15 ali 16. letnice z malimi otroki. ne ves kaj bi. ampak vse te pozdravijo (hola, hello) in tako dalje. no, najina tura po teh vasicah je bila zivi pekel. mogoce nisem povedala, da je san cristobal na visini 2120 metrov…no ce dodas gorsko sonce, in 30 procentni vzpon do kaksnih 2500 metrov (s tem seveda mislim primankjaj kisika), postane jasno zakaj pekel. no, na poti za nazaj sem hotela ze obupat, pa sem zaradi matejeve trme nadaljevala. mislim da sem sla spat ob 9ih zvecer.  ocitno treningi taekwondoja dejansko delujejo, ker noben od naju nima danes nobenih bolecin. po pravici povedano, se se boljse pocutim, verjetno, ker se je moje telo malo pretegnilo.

kot berete, zacenja moja slovenscina pesat, ker vecino casa oba govoriva spansko (matej seveda ekstremno boljse kot jaz). aja, glede pesanja maternega jezika: v palenquah sva spoznala eno slovenko, ki zivi v mehiki ze 6 let in ne zna vec govorit slovensko. neverjetno. ampak glede na to, da nas je borih 2 miljona, slovencev ne srecuje prav vsak dan, tako da niti ne more govorit slovensko…razen sama s sabo.

nic, sedaj greva v muzej majevske medicine, baje je fantasticno.

pozdrave vsem.

s

...komentar [3]

no, naj se zapravljiva sopotnica nekaj pove…enostavno nisem mogla rect ne. ena gospa z otrokom me je lepo prepricala, da je nujno da nadaljne 3 mesece nosim s sabo pregrinjalo za zakonsko posteljo iz volne. pac, mi ni pomoci. no, ampak moj zapravljivi sopotnik ni povedal, da se je v palenquah pustil prepricat, da je kupil 2 hamacka….no, sej so ekstremno uporabni, tako da ni panike.

revscina je res neverjetna stvar. tisti otroci, ki tecejo za tabo in ti za drobiz ponujajo tako lepe izdelke, te prepricajo, da jih kupis.

ce ne doma, sva pa tukaj kapitalisticna potrosnika.

ampak tej majevski artesaniji nikakor ne mores rect ne. se bom pac ogibala trznice.

ok. pazite nase in uzivajte

s

...komentar

TrznicaNo ja, najina pot se iz palenk nadaljuje v San Cristobal. Na sreco sva po hitrem stopu srecno prispela skozi ta tako “zelo nevarni del chiapasa” preko ogromno malih zapatisticnih-mayevskih vasic. Pozna se da je huda revscina, ker ljudje nocejo biti odvisni od vlade, a nama najin prevoznik pove da je bilo se huje. Se pravi zapatizem ni le utopija ampak je gibanje ki pomaga lastnemu ljudstvu pred izkoriscanjem vlade in predvsem tujcev. VIVA ZAPATA!!! Dejansko je nekaj tega ozemlja se pravi Chiapasa pod nadzorom zapatistov a na sreco je situacija sedaj mirna. Tako da mame in ocki ne skrbite v redu sva!

San Cristobal je res cudovito mestece, sicer konolizirano zelo pozna se vpliv spancev sploh v arhitekturi in seveda, kako da ne, v religiji. Drugace je tu ogromno Mayev ki si pac sluzijo kruh s prodajanjem njihovih pridelkov ter njihovih rocnih del. Tu je na kupe mayevskega nakita, in njihovih cot. Pravi nakupovalni raj za alter sminkerce. (To seveda ne izkljucuje moje sopotnice) S. Cristobal je pa tudi zelo znan po jantarju in zadu, se pravi je kica in okrasja se prevec.

Ljudje so vsaj za enkrat zelo skulirani in sploh ni tako kot pravi vecina ljudi, upam da bo tako se naprej. Vsem ki radi potujete, srcno priporocam mehiko sploh pa Chiapas.

Lep pozdrav

...komentar [3]

SLAPCKhmm…ja, ugotovila sem, da sem pozabla geslo od bloga.

nic, sva v palenquah, kjer naj bili changosi, pa jih nisva vidla. ampak rusevine so divje. res. in hrana. in tequila. in ljudje. in mesto je zivo, ni kot quintana roo, ki je turisticna in kjer ti vsi hocejo nekaj prodat in kjer razen teh prodajalcev in gringosov tezko najdes karkoli.

nekaj, kar se ni zdi ekstremno zanimivo je, da so vsi napisi na hisah (hoteli, brivci itd) napisani rocno. sredi mocnega opoldanskega sonca pocrneli mehicani barvajo stene. neverjetno.

aha, mole je hrana, ki si jo verjetno zelis. cokoladni preliv s cilijem in bananami. ko sva se pogovarjala z neko zeno srednjih let se je dolgo smejala, ko sva ji povedala, da pri nas ne raste ne sladkorni trs, ne kokos ne agrumi…aja, mimogrede: ko sva hodila iz rusevin sva vzela en kokos, ki je lezal na tleh, ga razkosala in pojedla. ekonomicno kaj?

poleg tega pa so okoliski ljudje obsedeni s konzumiranjem psihoaktivnih gobic. sklepam da psylocibe mexicana, vsaj kar sem do sedaj brala. no, iz gozda sva slisala “hej hej!” in en stric nama je molil eno plasticno vrecko s sveze nabranimi gobami…in nama povedal da rastejo povsod (mislim, da jih je tudi sam par pojedel)….

dobro, greva jest, kaj pikantnega verjetno, ne?

uzivajte vsi, midva bova

s

...komentar [4]